Bitcoin vs CBDC

Centralnobančne digitalne valute(CBDC) so oblike denarja, izdane s strani centralnih bank suverenih držav. V tem pogledu se ne razlikujejo od tradicionalnih fiatnih valut, izdanih s strani raznoraznih držav.

Gre za denar, ki ni prostovoljno izbran na prostem trgu, temveč njegovo vlogo plačilnega sredstva zagotavlja državni fiat, za katerim stoji vojaška moč oblasti. Mnogi politiki zatrjujejo, da centralno bančne digitalne valute predstavljajo prihodnost modernega bančništva, prilagojenega digitalni dobi.

Posamezniki, ki bodo v prihodnosti deležni uporabe CBDC kot plačilnega sredstva, bodo svoje bančne račune hranili neposredno pri njihovi lokalni centralni banki. To pa se razlikuje od sodobnih digitalnih valut, saj imajo trenutno posamezniki bančne račune odprte pri komercialnih bankah, katerim bančno licenco izdaja centralna banka ter jim dovoli, da izdajajo posojila po sistemu bančništva z delnimi rezervami.

Prednosti CBDC

Ideje, ki stojijo za CBDC, so številne. Glavna nadgradnja obstoječega sistema pa naj bi bila lažja uporabniška izkušnja v primerjavi s trenutnim bančnim sistemom, ki vključuje številne banke na istem terenu. S centralizacijo bančništva v eni sami državni instituciji naj bi se izboljšala njegova uporabnost, s tem pa ukinilo komercialno bančništvo. Poleg tega pa naj bi CBDC prav tako omogočile popolno digitalizacijo fiatnega denarja. S tem bi nastopil konec gotovinskega poslovanja, vse naše finančne transakcije pa na bi se odvijale preko centralizirane podatkovne baze centralne banke. Zaradi tega se porajajo mnogi problemi, povezani s popolno centralizacijo finančnega sistema. Mnogi kritiki zagotavljajo, da bi to privedlo do socialistične družbene in ekonomske ureditve.

Slabosti CBDC

Zaradi težav z zasebnostjo, človekovimi pravicami in podobnih problemov se mnogi posamezniki ter številne oblasti umikajo od uporabe CBDC. Najbolj uspešni poskusi uveljavitve le teh so se zgodili na območjih, kjer oblast nadzoruje velik del bančnega in monetarnega sistema, tj. v bolj socialističnih režimih, kot na primer na Kitajskem.

Poleg problemov z ekonomsko računico, centralnim načrtovanjem denarnega trga in posegom v osebno lastnino, CBDC močno zavirajo gospodarsko rast ter predstavljajo veliko nevarnost za pojav hiperinflacije oziroma preobrementive gospodarstva. S tem, ko ima ena centralna entiteta v rokah ključ do celotne ekonomije, ji to daje neomejeno moč za razpolaganje s kapitalom. S tem si lahko politiki brez težav priborijo politično moč, hkrati pa kradejo čas in lastnino posameznikom, ki proizvajajo dobrine in morajo plačevati davke, s katerimi se financira javni sektor. Poleg obdavčitve pa višanje ponudbe denarja skozi monetarno politiko viša tudi cene osnovnih življenjskih potrebščin, s čimer pada kupna moč posameznikov, katerih plača se ne prilagaja sorazmerno z inflacijo. Intervencionizem, oziroma državno vmešavanje v gospodarstvo, vodi v socialistično družbeno ureditev. To je tudi tako imenovana pot v suženjstvo, ki sta jo opisala ekonomista avstrijske struje Ludwig von Mises in Friedrich von Hayek. Mises pa je v svoji obsežni kritiki socializma poudaril predvsem problem ekonomske računice v socialističnemu sistemu zaradi odsotnosti tržnih signalov, na podlagi katerih podjetniki sprejemajo poslovne odločitve. Odsotnost mehanizma cen zaradi pomanjkanja konkurentov, ko ekonomske odločitve sprejema zgolj ena sama entiteta, privede do neustrezno naloženega kapitala. Ker centralni načrtovalec za svoje ekonomske odločitve ni nagrajen s profitom oziroma kaznovan z izgubo, ne more vedeti ali je proizvedel prave dobrine v sorazmerju z njihovim dejanskim povpraševanjem na trgu, saj se ta odraža skozi tržne cene.

Tako kot centralni načrtovalec ob odsotnosti tržnih cen ne more učinkovito sprejemati ekonomskih odločitev za ostale dobrine, tudi ne more učinkovito sprejemati odločitev o ponudbi denarja na trgu, saj nima informacij o njegovem povpraševanju. Tako upravljalci CBDC ne vedo, kolikšno količino posojil trg zahteva in kakšne so dejanske obrestne mere, ki so jih ljudje pripravljeni plačati za kredite. Z neučinkovitim vmešavanjem v trg povzročijo kaos in zmedo, ki se odraža v rastočih cenah in primankljaju bolj zaželjenih dobrin, pri tem pa povzročajo škodo na vseh ravneh gospodarstva ter zavirajo njegovo rast.

Nevarnost hiperinflacije

Nevarnost hiperinflacije se pojavlja, ker uveljavitev CBDC ukinja bančništvo z delnimi rezervami, ki povzroča poslovne cikle. Poslovni cikli nastanejo, ko se z nižanjem obrestne mere veča izdaja posojil, to pa poveča ponudbo denarja, saj ta postane cenejši. Nov denar v obtoku ljudje porabijo za investiranje v raznorazne naložbe, ki pa ne morejo biti v celoti uspešne, saj količina kapitala ne zadostuje količini denarja, ki ga zgolj delno predstavlja. S tem pride do inflacije, tj. višanja cen in padanja kupne moči denarja, ki povzroči, da novonastali tržni mehurčki počijo. Le ti so nastali zaradi povečanega investiranja novega denarja. S tem, ko mehurček poči, ponudba denarja v ekonomiji pade, kar predstavlja tako imenovani popravni mehanizem tradicionalnega fiatnega sistema, ki ga drži znotraj meja hiperinflacije in mu podaljšuje rok trajanja. Brez tega mehanizma bi se preobremenjen ekonomski sistem hitro sprevrgel v hiperinflatornega, kjer kupna moč denarja pospešeno pada, saj se njegova ponudba neomejeno veča. To je podobno Bitcoinovemu rudarskemu algoritmu, kjer se težavnost rudarjenja na vsakih 2016 blokov(14 dni) prilagodi povprečnemu času, ki so ga rudarji potrebovali za izračun kriptografske enačbe novega bloka tako, da le ta v povprečju ustreza desetim minutam.

CBDC bi izničile popravni mehanizem fiatnega sistema, ker njihova uveljavitev privede do konca komercialnega bančništva. S tem se konča tudi bančništvo z delnimi rezervami, saj ves denar v celoti nastaja znotraj podatkovnih baz centralnih bank. Količina posojil bi tako močno upadla, ponudba denarja pa strogo naraščala, saj želijo oblasti izdajati univerzalne temeljne dohodke, oziroma univerzalno socialno pomoč, s katero naj bi državljanom izplačevali mesečni dohodek, ki bi ga ti lahko porabili za življenjske potrebe. To bi zahtevalo nenehno ustvarjanje novih enot denarja, kar bi povzročilo hitri dvig njegove ponudbe — hiperinflacijo. Privrženci CBDC sicer trdijo, da bi se ponudbo denarja z njihovo implementacijo lažje uravnavalo, a to pomeni zgolj, da bi politiki denar lahko tako delili kot jemali svojim državljanom, s tem pa povzročali vedno večje družbeno ekonomske razlike in neučinkovito delovanje trga, saj bi cene in plače nenehno nihale in zaostajale za novo ponudbo denarja.

Bitcoin

Bitcoin je prostotržna alternativa centralnemu bančništvu. Gre za denarni sistem, ki ne temellji na državni prisili. Prosti trg ga sprejema zaradi prednosti, ki jih nudi svojim uporabnikom. Gre za najtršo obliko denarja v zgodovini, lastnost, ki mu jo zagotavlja visoko razmerje med zalogo in prilivom. Ker ima Bitcoin najnižjo inflacijo od vseh monetarnih dobrin, tj. najnižji letni priliv v primerjavi s celotno zalogo, predstavlja denar, ki ne izgublja kupne moči. Poleg tega ima Bitcoin strogo omejeno celotno zalogo kovancev, s čimer velja za absolutno redko digitalno dobrino. Prav tako je Bitcoin dobrina, kateri je najtežje povečati ponudbo, saj njegovo monetarno politiko ščiti najmočnejše računalniško omrežje na svetu, temelječe na fiziki in matematiki, medtem ko politiko ostalih monetarnih sistemov določajo ljudje.

S porabo elektrike, pretvorjene v kriptografsko energijo, Bitcoin uveljavlja svoje temeljne parametre in zagotavlja, da ti ostanejo neokrnjeni. Tako Proof of Work rudarski mehanizem omogoča, da Bitcoin omrežje upošteva zakone termodinamike, ki ga povezujejo z materialnim svetom. Vsa monetarna energija, ki jo ljudje vložijo v njegov sistem, je ohranjena znotraj enaindajsetih milijonov bitcoinov, katerih količino ne moremo povečati.

Bitcoin in Čas

Zaradi svoje strogo omejene zaloge je Bitcoin edina nam znana redka dobrina. Vsem ostalim dobrinam njihovo relativno redkost zagotavlja količina časa, ki jo moramo porabiti za njihovo proizvodnjo. S tem pridemo do ugotovitve, da čas predstavlja edini absolutno redek dejavnik fizičnega sveta, Bitcoin pa tako predstavlja edino absolutno redko dobrino v digitalnem svetu. Prav tako pa gre za denar, ki zaobide vpliv oblasti in je izjemno odporen na zunanje napade.

Ker Bitcoinov algoritem v povprečju ustvarja 10 minutne bloke lahko na daljša časovna obdobja Bitcoin uporabljamo kot decentralizirano uro. Vsa energija, ki je vanj vložena svojo vrednost ohranja v termodinamičnih enotah satoshijev. Ker sta Bitcoin in čas absolutno redki dobrini, lahko končno dokažemo, da je čas denar. S tem, ko čas porabimo, zaslužimo denar. Denar pa služi prihodnji rabi prostega časa. Ljudje vedno delamo zato, da zadovoljimo svoje potrebe. Končni cilj dela ni zaslužek, temveč pridobitev prostega časa. S tem, ko proizvajamo dobrine, katere drugi cenijo in so nam za njih pripravljeni plačati, zaslužimo denar. Denar pa nam omogoča, da z njim kupimo dobrine oziroma dejavnosti v prihodnosti in tako pridobimo prosti čas ter lagodje.

Tako ugotovimo, da denar predstavlja čas. Bolje kot služi svoji denarni vlogi, bolje hrani našo kupno moč in s tem količino časa, ki ga lahko z njim pridobimo. Zato denar, ki ne izgublja kupne moči, predstavlja najboljši hranilec našega časa in s tem vrednosti, saj nam omogoča, da skozi čas pridobimo več kupne moči, kot smo jo imeli, ko smo ga zaslužili. Razlog za to trditev pa je, da ljudje vsako leto ustvarimo nove dobrine, količina le teh pa s časom narašča. Ker je količina dobrin vsako leto višja, cena v primerjavi s strogo omejenimi enotami denarja pada, to pa nam zagotavlja višjo kupno moč.

Bitcoin kot merilo ekonomske dejavnosti

Kot smo že ugotovili ima Bitcoin absolutno omejeno količino enot, kar mu zagotavlja zaprt monetarni sistem brez inflacije. S tem pa se pojavi še ena pomembna lastnost, tj. enakovrednost njegovih enot. En bitcoin bo vedno ekvivalenten enemu bitcoinu, ne zgolj po tem, da ga sestavlja točno 100.000.000 podenot, ki jim pravimo satoshiji, temveč tudi po tem, da je en bitcoin ekvivalenten enemu bitcoinu kadarkoli na njegovi časovni premici. En bitcoin torej vedno ustreza enemu izmed 21.000.000 enot kovancev v Bitcoin omrežju. To je najpomembnejša razlika med absolutno redkostjo bitcoinov ter relativno redkostjo ostalih dobrin, kot je zlato. En kilogram zlata ustreza enemu kilogramu glede na težo, ne pa tudi glede na delež v primerjavi s celotno zalogo zlata skozi čas. En kilogram zlata danes torej ne ustreza enakemu deležu zlata kot en kilogram čez eno leto, saj bo njegova ponudba do takrat zaradi rudarjenja narasla. Enako velja za vse ostale dobrine v ekonomiji, kot tudi Bitcoin v svojem prvem stoletju delovanja, saj se trenutno njegovi kovanci še rudarijo, vemo pa, da bo njihova končna ponudba zagotovo nižja oziroma enakovredna enaindvajsetim milijonom.

Zaprt monetarni sistem nam tako omogoča, da ga uporabimo kot merilo ekonomske dejavnosti. V njegovi vrednosti se odraža volatilnost vseh sredstev, katerih ceno izrazimo v enotah Bitcoina. To velja zato, ker primerjamo zaprt sistem z odprtim. Vse dobrine, ki se jih da proizvesti v neomejenih količinah, so odprti sistemi. Bitcoin pa je edini zaprt monetarni sistem, katerega količina se ne spreminja. Kadar izrazimo odprti sistem v enotah zaprtega sistema, vrednost prvega pada proti ničli, medtem ko vrednost zaprtega sistema, izraženega v enotah odprtega sistema narašča v neskončnost.

Dobra prispodoba te ideje je ladja, ki pluje. Ladja, ki pluje, je vredna neskončnokrat več kot ostale ladje, ki tonejo različno hitro, ne glede na velikost njihove luknje. Iz tega izhaja, da je vrednost Bitcoina, kot zaprtega sistema, neskončnokrat večja od kateregakoli odprtega sistema, ne glede na višino njegove inflacije, oziroma deleža novonastalih enot v primerjavi z njegovo obstoječo zalogo. Prav tako lahko za primer vzamemo Mona Liso ter kisik. Mona Lisa velja za edinstveno umetnino, katere nihče ne more ponarediti. Kisik pa predstavlja najpomembnejše sredstvo za naše preživetje, saj ob njegovem primankljaju zelo hitro preminemo. Naše telo na biološki ravni doživi najbolj panični refleks prav na pomanjkanje kisika. Kljub njegovi pomembnosti za naše preživetje pa je kisika v izobilju. Gre za odprt sistem, katerega enot je na Zemlji neomejeno. Mona Lisa pa predstavlja zaprt sistem, katerega enot na svetu je zgolj ena sama. Tako vrednost Mona Lise, izražena v enotah kisika, narašča v neskončnost. Vrednost kisika, izraženega v enotah Mona Lise, pa je praktično nična. Kadar je kisik v primankljaju, le ta za nas postane zaprt sistem, katerega vrednost je v primerjavi z ostalimi odprtimi sistemi neskončna.

Ekonomska razlika med Bitcoinom in CBDC

Naše predhodne ugotovitve nas pripeljejo do boljšega razumevanja razlik med Bitcoinom in CBDC. Iz ekonomskega vidika gre za razliko v monetarni politiki tih dveh sistemov. Bitcoin je zaprt sistem, katerega monetarna politika je deflatorna, kar pomeni da njegova kupna moč narašča skozi čas. S pomočjo tehnologije veriženja blokov se izogne potrebi po zaupanja vredni tretji osebi, ki bi nadzorovala transakcije in skrbela za njihovo verodostojnost. CBDC, po drugi strani, pa so odprti sistemi, katerim monetarno politiko povoljno določajo centralni bankirji, ta pa je zanesljivo inflatorna, saj je skušnjava po okoriščevanju s pomočjo uničevanja kupne moči denarja prevelika.

Kot smo že ugotovili, vsi odprti sistemi nenehno izgubljajo vrednost v primerjavi z zaprtim sistemom. Še ena pomembna ideja, ki izhaja iz te ugotovitve, pa je ta, da Bitcoin kot zaprt sistem ni volatilen, temveč se v njegovi vrednosti izraža volatilnost vseh ostalih sredstev in dobrin. Bitcoin je v svoji strukturi popolnoma predvidljiv ter stabilen, saj nam je njegova monetarna politika zagotovljena z vsakim vozliščem, ki uporablja njegovo programsko opremo. S tem, ko vozlišča programsko opremo uporabljajo, se strinjajo z njegovo monetarno politiko in ji dajejo podporo.

Tehnična razlika med Bitcoinom in CBDC

Poleg mnogih tehničnih razlik med Bitcoinovim omrežjem ter sistemom centralno bančnih digitalnih valut, je glavna razlika med dvema sistemoma prisotnost blockchain tehnologije. Blockchain tehnologija je izjemno drag način vzdrževanja monetarnega sistema, ki ima en sam glavni namen: varnost. Gre za varnost pred tujimi akterji, ki bi želeli poseči v naše premoženje in manipulirati naše finančne transakcije. Blockchain tehnologijo je Bitcoinov stvaritelj uporabil, da je s tem rešil problem dvojnega zapravljanja kovancev, ki je zelo pogost v digitalnem svetu. S tem Bitcoin zaobide potrebo po centralni entiteti, ki bi nadzorovala naše transakcije in skrbela, da se denar ne bi zapravil dvakrat.

Vzdrževanje blockchain tehnologije je izjemno drago in zahtevno, saj zahteva, da imajo vsa vozlišča v omrežju stalno osvežene kopije zgodovine transakcij, s čimer skrbijo, da je njegova računovodska knjiga pristna in transparentna. To zahteva ogromno količino računalniške moči, hkrati pa obsežno infrastrukturo rudarjev, ki pripenjajo nove bloke transakcij v verigo. Rudarji za ta namen porabijo ogromne količine električne energije, hkrati pa morajo kupovati najnovejšo strojno opremo v obliki specializiranih računalnikov, ki skrbijo za njihovo medsebojno konkurenčnost.

CBDC, po drugi strani, pa za svoje delovanje ne potrebujejo blockchain tehnologije, saj njihovi upravljalci predstavljajo nevarnost, pred katero ta tehnologija ščiti Bitcoin omrežje. Vsi bančni računi in zgodovina transakcij se tako nahaja na centraliziranih podatkovnih bazah znotraj centralnih bank, ki jih izdajajo. To jim daje veliko prednost v hitrosti transakcij in končnih poravnav med bančnimi računi, prav tako pa zahteva manj finančnega in energetskega vložka. To centralno bančnim digitalnim valutam zagotavlja nižje stroške transakcij in vzdrževanja denarnega sistema.

Kljub izjemni učinkovitosti centraliziranih sistemov pa denarni sistem zahteva neodvisnost in odpornost na poseganje centralnih avtoritet, saj je škoda, ki ob njihovem vmešavanju nastane, veliko višja od prihranka pri njihovem vzdrževanju. Glavna škoda, ki ob tem nastane, je ekonomska, saj povzročajo ogromne družbeno ekonomske razlike, ko premoženje prerazporejajo od revnih množic proti bogatim manjšinam, ki so najbližje ekonomskemu koritu. Centraliziran nadzor denarnega sistema predstavlja najmočnejše orodje politike in finančnih institucij za pridobitev totalnega nadzora nad prebivalstvem ter lastno okoriščevanje. Gre za skrajno orodje socializma, saj daje popolno moč organizaciji, ki z njim upravlja.

Etična razlika med Bitcoinom in CBDC

Temeljna etična razlika med Bitcoinom in digitalnimi valutami centralnih bank je soglasje. Bitcoin je, v nasprotju s svojim zaprtim monetarnim sistemom, odprt protokol, v katerega lahko posamezniki prostovoljno vstopajo brez potrebe po dovoljenju, saj je njegova programska oprema javno dostopna in nima centralne avtoritete, ki bi jim vstop onemogočala.

Centralno bančne digitalne valute pa temeljijo na prisili s strani oblasti, ki zahteva, da na njenem teritoriju uporabljamo njihovo plačilno sredstvo. S tem jim oblast zagotovi status uradne državne valute, ne da bi pri tem morale prestati test prostega trga. Ker imajo državljani odprt bančni račun pri centralni banki, ima le ta nadzor nad vsemi našimi finančnimi transakcijami ter podatki o njih. S tem si pribori zmožnost cenzuriranja naših transakcij, prisilne obdavčitve ter diskriminacije, v skrajnem primeru pa tudi popolnega odrezanja posameznikov iz lokalnega finančnega sistema, kar le tem onemogoča trgovanje z ostalimi državljani ob odsotnosti drugih alternativnih denarnih sredstev. Zaradi teh zmožnosti mnogi ljudje svarijo pred potencialno uvedbo sistema družbenega vrednotenja, ki ga že koristijo na Kitajskem. Gre za sistem, kjer posamezniki vrednotijo drug drugega glede na njihovo složnost z državnimi normami in zahtevami. Kar je v nasprotju z le temi, se smatra za delovanje proti oblasti ter kaznuje z nižjo kreditno sposobnostjo ali denarno kaznijo, v skrajnem primeru pa posameznikom grozijo tudi zaporne kazni.

Širša perspektiva

Bitka med Bitcoinom in CBDC ni zgolj bitka za izbiro monetarnega medija, temveč zajema mnogo širšo problematiko iz večih vidikov. Na politični fronti gre za bitko za izbiro ekonomskega sistema, kjer imamo na eni strani prostotržni kapitalizem, na drugi pa socializem s centralnim načrtovanjem gospodarskih dejavnosti. Prav tako ta bitka zajema izbiro monetarne politike, kjer izbiramo med deflacijo (denarjem, ki mu s časom kupna moč raste) ter inflacijo (denarjem, ki s časom izgublja kupno moč), vrsta denarja pa narekuje našo časovno preferenco. Nizka časovna preferenca pomeni, da posamezniki veliko varčujejo ter nalagajo kapital za kasnejšo rabo, saj vedo da bo vrednost njihovega premoženja v prihodnosti višja, medtem ko visoka časovna preferenca narekuje impulzivno zapravljanje premoženja, saj njegova kopneča kupna moč od nas terja, da ga čim prej porabimo, dokler še nosi vrednost.

Bitka za izbiro denarnega sredstva narekuje tudi zgostitev moči bodisi v suverenem posamezniku kot središču ekonomskega sveta ali pa v suvereni oblasti, katere dobrobit je pomembnejši od posameznikove svobode. Na podlagi tega gre tudi za izbiro temelja družbenih odnosov, ki je lahko ali prosta volja ali pa prisila. Suvereni posamezniki, ki sprejemajo odločitve na podlagi lastne proste volje, nosijo odgovornost za svoja dejanja ter je ne prelagajo na druge, medtem ko suverena oblast, ki temelji na prisili, jemlje odgovornost posameznikom in jim nudi skrbništvo v obliki socialne pomoči ter javnega sektorja, ki zagotavlja brezplačne dobrine in storitve. V končni fazi pa gre za določitev naše družbene zrelosti in naravnanosti v prid človeške civilizacije ali proti njej.

Avtor članka: Klemen K. Verstovšek

Članke za blog na spletni strani medium.com pišejo različni člani in skupine posameznikov v Bitcoin društvu Slovenije in ne pomenijo nikakršnih finančnih nasvetov. Vsak ima svoj pogled na samo tehnologijo, bitcoin in obstoječe sisteme. Društvo samo nudi opcijo, da delijo svoj pogled z večjim številom ljudi ter, da dobijo kakšen komentar oziroma odziv na svoje mnenje. Našemu društvu se lahko pridružite na bitcoin.si, telgram skupini oziroma skupini Kriptovalute — Slovenska Blockchain Skupnost — Bitcoin.si na Facebooku.